1. Disperzijski učinek
Ko cementu dodamo vodo in ga mešamo, se delci cementa med seboj privlačijo in tvorijo flokulirano strukturo. Ta flokulirana struktura ujame 10%-30% vode med delce cementa, kar preprečuje tem vodnim molekulam, da prosto tečejo in delujejo kot mazivo. Flokulacija vpliva na fluidnost cementne paste. Molekule polikarboksilne kisline se adsorbirajo na površine delcev cementa in delcem dajejo negativen naboj. To elektrostatično odbijanje spodbuja disperzijo, moti flokulirano strukturo in sprošča ujete molekule vode, kar jim omogoča sodelovanje v procesu toka. Zato imajo superplastifikatorji polikarboksilne kisline učinek-zmanjševanja vode. To lahko razumemo kot povečanje stopnje izkoriščenosti vodnih molekul in ne preprosto povečanje ali zmanjšanje molekulske mase vode. Poleg tega tvorba kompleksov med COO₂- in Ca₂+ ioni zmanjša koncentracijo kalcijevih ionov v cementni pasti, zakasni tvorbo Ca(OH)₂ kristalov in zmanjša tvorbo C-S-H gelov, s čimer se upočasni proces hidratacije cementa. Zato imajo molekule polikarboksilne kisline tudi določen zaviralni učinek. Poleg tega je težava pri razvoju matičnih lužnic polikarboksilne kisline z zgodnjo-okrepitvijo lahko povezana z njihovim inherentnim učinkom zaviranja. Trenutno se večina dodatkov za zgodnje utrjevanje na trgu zanaša na mešanje z natrijevim nitritom in trietanolaminom, da dosežejo želeni učinek.
2. Mazanje
Stranske verige molekul polikarboksilatnega superplastifikatorja vsebujejo hidroksilne in etrske skupine (-C-O-C-C), ki so hidrofilne. Te skupine se vežejo na molekule vode preko vodikovih vezi in tvorijo vodni film na površini delcev cementa. Ta vodni film ima močan mazalni učinek, učinkovito zmanjšuje upor med delci cementa in povečuje fluidnost betona.
3. Sterična ovira
Razvejane verige znotraj strukture polikarboksilatnega superplastifikatorja ustvarjajo prostorsko strukturo na mikroskopski ravni, katere prostorska struktura preprečuje stik z delci cementa. Bližje kot so delci cementa, večji postane ta učinek sterične ovire. Ta učinek poveča sposobnost betona, da ohrani odpornost proti zrušitvi. Delci cementa so mikronskih-velikih, medtem ko so polikarboksilatne molekule nanometrskih-velikih, kar je razlika približno treh velikosti. Zato lahko en sam delec cementa adsorbira več molekul polikarboksilata.
4. Adsorpcija
Polikarboksilatni superplastifikatorji vsebujejo hidrofilne in hidrofobne skupine v svoji molekularni strukturi, ki tvorijo učinkovito adsorpcijsko plast v betonu. Med postopkom hidratacije se oprimejo delcev cementa in preprečujejo njihovo agregacijo in koagulacijo. S tem se zmanjša kohezija in notranje trenje betona ter poveča njegova fluidnost.
5. Učinek zmanjšanja vode
Polikarboksilatni superplastifikatorji tvorijo adsorpcijsko plast na površini delcev cementa, ki učinkovito preprečuje medsebojno adsorpcijo in aglomeracijo med delci. S tem se zmanjša trenje med delci cementa, s čimer se zmanjša kohezivnost betona. To omogoča zmanjšanje vsebnosti vode pri enakem odmerku cementa, s čimer se doseže učinek-zmanjšanja vode. To izboljša trdnost in vzdržljivost betona.
Priljubljena oznake: princip delovanja polikarboksilatnega superplastifikatorja v materialih na osnovi-cementa, Kitajska princip delovanja polikarboksilatnega superplastifikatorja v materialih na osnovi-cementa proizvajalci, dobavitelji, tovarna
Videz: bel prah
Nasipna gostota (kg/m³): 600±100
PH (20% vodna raztopina): 7,0-9,0
Vsebnost vlage: manj kot ali enako 3%
Stopnja zmanjšanja količine vode: večja ali enaka 25 %
Stopnja zmanjšanja vode Priporočeni odmerek (ob upoštevanju gelnega materiala %): 0,15-0,30
